S slamniki na sever!
Odprava na Danski Jamboree, ki je Močvirci ne bomo pozabili
Letošnja dogodivščina z Močvirci je bila res zakon! 4 mesta, 10 dni, 22 ljudi in nešteto spominov!
Med 18. in 28. julijem smo se člani Rodu močvirskih tulipanov Ljubljana podali na 10-dnevno dogodivščino na danski nacionalni tabor (Jamboree) Spejdernes Lejr 2026. Na odpravo se nas je podalo 22, v starosti od 15 do 27 let, med njimi tudi skavtinja iz stega Črnomelj 1. Za nekatere izmed njih je bila to prva internacionalna izkušnja.
“Čeprav sem nekoliko izstopala s svojo pisano rutko in oranžnim krojem, sem bila enak del te nore izkušnje kot ostali. Taborniki, res ste kulski in želela bi si več sodelovanja med našima organizacijama!” – Nadja Kočevar (22 let), steg Črnomelj 1
Ideja za odpravo se je porodila kakšno leto prej, ko smo izvedeli, da imamo možnost udeležbe na mednarodnem taboru. Februarja letos smo v rodu zbrali interesente za odpravo, si razdelili zadolžitve in splanirali pot. Teden pred odpravo smo preverili še zadnje malenkosti, zatem odigrali Tetris opreme v kombiju, vse od šotorov pa do slamnikov ter se odpravili na pot! Pred odhodom se je porajal tudi kakšen kanček dvoma glede dokumentov in potencialnih nepredvidljivih situacij, vendar smo vedeli, da smo kot skupina kompatibilni in bomo tudi v primeru nevšečnosti skupaj rešili preglavice.
V soboto, 18. julija, se nas je 13 zbralo ob sončnem vzhodu na glavni železniški postaji v Ljubljani, kjer smo začeli 12-urno pot s tremi prestopi do Hamburga. Dolgčas smo preganjali s kraužlanjem možganov ob Taroku, zabavale pa so nas gospe iz Nemčije, ki bi si s svojo igro pri nas brez dvoma prislužile “renons” ali dva. V Hamburgu smo se srečali s preostankom odprave, ki je do hostla prispela pozno zvečer s kombijem. V dnevu, ki smo ga preživeli v tem mestu, smo si ogledali njihovo pristanišče in sosesko skladišč, prepredeno z opečnatimi stavbami. Preizkusili smo svojo fizično pripravljenost na 450 stopnicah do razglednega stolpa cerkve sv. Mihaela. Na razgledni točki njihove Elbphilharmonie pa smo se prepustili panorami v vetru.
Naslednji dan smo se odpravili na Dansko, kjer smo se nastanili v kampu Tangloppen tik ob morju. Skupaj smo si ogledali znamenitosti glavnega mesta in šli v Tivoli, kjer je bilo zabave in adrenalina na pretek. Posebej se mi je vtisnil v spomin ta dan, ko smo najeli kajake, kanuje, supe in en premajhen čoln za otroke, s katerimi smo se vozili pod mostovi, skozi tunele in skozi trsje ob kampu. Po veslanju je sledilo še balvansko plezanje in za piko na i še skok v Baltik. Večere v kampu smo preživljali ob pogovorih o vsem mogočem in s petjem ob kitari, osvetljeni s svečko proti komarjem.
“Prijetni akordi Sentiša so nam polepšali večere ob ognju.” – Jaka Novak (15 let), RMT
Prvi dan Jamboreeja je bil že zelo težko pričakovan! Celotna površina tabora v naravnem parku Hedeland je gostila 30 000 tabornikov iz Danske in drugih delov sveta. 20 naših članov je spalo v podtaboru Landet (podeželje), midve z Nadjo pa sva kot internacionalni prostovoljki spali in pomagali v podtaboru Skoven (gozd). Začetek tabora je bil za naju precej pester zaradi 1-urnega pohoda iz enega konca tabora na drugega. Na poti naju je skupaj s celotno opremo (beri z vsemi ruzaki, šotori in vsem imetjem, ki sva ga privlekli na tabor) ujel tudi dež. Kljub vsem preglavicam pa me je številčnost vseh rumenih in oranžnih šotorov ob poti čisto prevzela.
Splošna organizacija tabora je presegla vsa moja pričakovanja! Presenetilo me je, da na tako obsežnem taboru ni primanjkovalo prostovoljcev. Pomagali so najmlajši kot tudi njihovi stari starši, ki so z nasmehom na obrazu opravljali svoje zadolžitve.
Najino prostovoljno delo je potekalo vsak dan dopoldne, zajemalo pa je pomoč pri pripravi hrane in strežbo v kavarni Jagthytten. Kavarna se ponaša s simpatično zgodbo starega lovca, ki s svojo ženo uživa v
“hygge” (prijetnem domačem vzdušju) in pripravlja cimetove rolice s kavo za mimoidoče. V ekipo sva bili sprejeti z odprtimi rokami. Prosti čas sva izkoristili za druženje, med drugim tudi z najinimi danskimi sosedi, ki so naju naučili nekaj novih plesov in zabavnih iger, z njimi sva izmenjali rutke in navezali prijateljske vozle. Ob večerih pa sva odkrivali nove kotičke tabora in obiskovali koncerte ter karaoke.
Udeleženci so obiskovali organizirane aktivnosti kot so čebelarjenje in izlet v mesto Roskilde s sobo pobega v stari cerkvi. Spletali so prijateljstva z udeleženci iz vseh koncev sveta in strateško menjali rutke. Udeležili so se mednarodnega dneva, kjer so občudovali različnost kultur in preizkušali tradicionalno hrano iz različnih držav, ob večerih pa so skupaj kuhali in se družili z drugimi odpravami.
Zaključna slovesnost je bila zame še zadnji “uau” trenutek Jamboreeja. Slovenci smo se usedli na vrh prizorišča, od koder smo lahko občudovali 30 000 vrtečih se rutk pred nami. Verjamem, da so nam ti trenutki pustili močan pečat v spominu.
Po taboru smo se napotili proti Berlinu, ki je bila naša zadnja postaja pred odhodom domov. Po poti, ki se nam je za par ur podaljšala, zaradi napačne poti voznika avtobusa, smo končno prispeli o hostla. Tudi Berlin smo si ogledali po skupinah. Večina je obiskala par muzejev in dopolnjevala svoje osnovnošolsko znanje zgodovine, štiri nadobudne smo pa rezervirale Green kajak na reki Spree. To je iniciativa, kjer smo lahko v zameno za pobrane smeti iz reke brez plačila veslale skoraj dve uri. Preostali čas sva z Nadjo izkoristili za “turistkanje”, obisk trgovine z rabljenimi oblačili in uživanje ob glasbi mnogih uličnih muzikantov.
Zadnji dan je prinesel dvanajst ur vožnje z vlaki oz. kombijem, ki smo jih večinoma prespali. Po zadnjem prestopu v Beljaku pa smo na plano privlekli kitaro,peli v en glas in preglasili vsa obvestila Slovenskih železnic. V Ljubljano smo prispeli prijetno utrujeni, a polni novih spominov ter motivacije za nadaljnje podvige.
Komaj čakam, da me taborniška pot popelje novim izzivom naproti!
Do naslednje dogodivščine…
Pipi
Odpravo je sofinancirala Mestna občina Ljubljana, Urad za mladino. Za vsebino je odgovoren DT Rod Močvirski tulipani.
